Gradbeništvo

Način pridobivanja delavcev je eden od ključnih razlogov za slab ugled gradbeništva. Za izvajanje gradbenih projektov je običajno, da se do delovne sile prihaja s prakso, ki se je je prijel naziv outsourcing (začasno potrebno) – delovno silo dobavlja kdo drug, ne pa tisti, ki je odgovoren za projekt.

V več državah zagotavljajo proizvajalci in drugi posredniki večino, nemalokrat tudi do 90 odstotkov zaposlenih na gradbiščih. Raziskave na nekaterih lokacijah v Veliki Britaniji kažejo, da je v gradbeni verigi zaposlovanja tudi do pet posrednikov.

Velika podjetja, ki dobivajo velike gradbene projekte, so tako popolnoma ločena od fizične gradnje objektov. Po drugi strani je v gradbeništvu čedalje manj velikih delodajalcev. V Nemčiji se je število podjetij v tej panogi z več kot 500 zaposlenimi zmanjšalo z okoli 130 v šestdesetih letih na okoli 50. V Nemčiji, Franciji in na Finskem je komaj vsak četrti gradbeni delavec zaposlen v podjetju z več kakor sto zaposlenimi.

Seveda je delo, dobljeno po tej poti, za delavca začasno, z zelo negotovim jutrišnjim dnem. Skratka, ta praksa zelo negativno vpliva na poklicno varnost in zdravje, plače, izobraževanje in zmožnost gradbenih delavcev.

Poročilo ILO kaže, da se v nekaterih industrijsko razvitih državah, kjer so bili gradbeni pogodbeniki vse do 70. let dolžni neposredno zaposlovati delavce, praksa danes »pospešeno približuje tisti v državah v razvoju«. V Španiji, na primer, je imelo leta 1999 kar 61 odstotkov od skupaj poldrugega milijona delavcev v gradbeništvu začasne pogodbe. Za primerjavo: v vsej državi znaša povprečje delavcev z začasno pogodbo 32 odstotkov. Razumljivo je, da bolje izobraženi in zmožnejši španski delavci nočejo delati v tako negotovem okolju. Gradbeni delodajalci so zato vedno bolj odvisni od imigrantov iz Severne Afrike, Južne Amerike in Vzhodne Evrope.