Skupinska vožnja

Lance in njegovi moštveni kolegi iz ekipe U. S. Postal Service začnejo vaditi za prihajajočo sezono vsakega januarja v taboru za trening. V taboru se posvečajo predvsem skupinski vožnji, ker so kolesarji minule tri mesece zunaj sezone večinoma vadili sami; da bi bili uspešni dirkači, pa morajo izostriti svoje spretnosti v skupinski vožnji. Lance je spoznal pomen spretnosti skupinske vožnje na začetku leta 1998 na dirki Ruta del Sol v južni Španiji. To je bila Lanceova prva dirka po vrnitvi po okrevanju od raka. Treniral je bolj zagna­no kot prej, da je prišel na Start petdnevne dirke v svoji najboljši formi na začetku sezone dotlej. Čeprav je Lance začenjal že svoje šesto leto kot poklicni kolesar, je zaradi 15-mesečne odsotnosti s tekmovanj nekoliko zastal. Dirkal ni od oktobra 1996 in pogrešal je skupinsko vožnjo. Ko se je dirka začela in se je pridružil glavnini kakih 180 kolesarjev, ki so tesno skupaj hiteli po ovinkastih, ozkih gorskih in obalnih cestah, je Lance ugotovil, da je izgubil nekaj svoje spretnosti v skupinski vožnji. Bil je dobro telesno pripravljen, toda njegove kolesarske spretnosti, zlasti vožnja kolo ob kolesu z drugi­mi in v zavetrju hitrejših kolesarjev, niso bile več na vrhunski rav­ni. Spretnosti skupinske vožnje pa niso le za profesionalce. Kolesarji na vseh ravneh lahko veliko pridobijo tudi na družabnih pri­reditvah, ko kolesarijo skupaj z drugimi. V skoraj vseh mestih po ZDA so skupinske vožnje več ducatov kolesarjev celoletna tradici­ja. Ponavadi skupina prve kilometre prevozi v lahkotnem tempu in dopušča čas za pogovor med vožnjo skozi mesto do manj pro­metnih cest. Na podeželskih cestah pa se začne trdo delo. Še posebej pri dostavi paketov in delu, ki ga opravlja kurirska služba.